Aljaž Troppan: Naša priložnost za napredovanje so Finci in Švicarji
Le še dva dneva sta do začetka kvalifikacij za uvrstitev na EP 2024, ki bo v začetku januarja v Izraelu. Slovenski vaterpolisti bodo od petka do nedelje v Kranju gostili Finsko, Švico in Romunijo. Misli pred začetkom je strnil Aljaž Troppan, ki je lani igral tudi na EP v Splitu.
Za vami so nekajtedenske priprave, vaš selektor Krištof Štromajer, je v pogovorih večkrat pohvalil prizadevnost, ki ste jo igralci kazali na treningih. Očitno se tudi igralci dobro zavedate, kako pomembno bi se bilo uvrstiti na EP?
»Zavedamo se, da je pred nami velika priložnost, pa tudi sicer vsi radi treniramo že iz ljubezni do športa, ko pa se skupaj zbere 20 isto mislečih, je trenirati in nasploh biti na bazenu še toliko večji užitek. Mislim, da smo resnično dobro trenirali in da smo dobro pripravljeni na tekme v kvalifikacijah.«
Kako močni ste, verjetno niti sami v tem trenutku ne veste, ker ste igrali le pripravljalno tekmo z zagrebško Mladostjo in še to z ekipo do 20 let ter v soboto na Dnevu vaterpolistov v Kamniku, ko ste se pomerili med sabo?
»Res je, tudi sami ne vemo, kam bi se v primerjavi z ekipami, ki nas čakajo na turnirju v Kranju, lahko uvrstili. Prepričan sem, da lahko z večino evropskih ekip igramo enakovredno, kar smo do določene mere pokazali že lani v Splitu, ko smo bili vsaj v prvem polčasu blizu, nato pa nam je zmanjkalo nekaj moči. Tu je bila naša največja rezerva. Čeprav je letos ekipa nekoliko mlajša, verjamem, da tudi mi mlajši vsako leto napredujemo in igramo boljši vaterpolo.«
Določene izkušnje z lanskega EP boste sicer imeli, predvsem Finska in Švica bi morali biti vaši »tarči«. Proti Švici so vsaj nekateri že igrali, tako da jih poznate. Konec koncev je bila to prva tekma slovenske reprezentance po dolgih letih. Večja neznanka bodo Finci, verjetno pa sta to tekmi, na kateri ste trenutno najbolj osredotočeni?
»Če se želimo uvrstiti na EP, bomo morali premagati Švice in Fince, ob tem pa bo pomembna tudi gol razlika, kajti v Izraelu bodo ob prvouvrščenih ekipah iz štirih kvalifikacijskih skupin igrale le še najboljše tri drugouvrščene. Tako je, Švicarje poznamo, proti njimi smo v mlajših kategorijah že večkrat igrali in smo bili vedno mi tisti, ki smo zmagali. Na tisti članski tekmi žal nisem igral, ker sem bil poškodovan. Uganka bodo Finci, ki jih v zadnjih letih še nismo videli igrati, zato karkoli bi rekel o njih, bi bil to strel v prazno. Prvi favoriti skupine bodo zagotovo Romuni, ki so razred višje od nas, ampak še vedno mislim, da lahko z njimi normalno igramo in dokažemo, da smo jim lahko enakovredni.«
Omenili ste poškodbo, zaradi katere predlani niste igrali proti Švici. Tudi v letošnji sezoni ste imeli veliko zdravstvenih težav. Ali ste zdaj končno zdravi?
»Mislim, da sem. Vsaj upam. Lani sem preskočil praktično celotno sezono, ker sem imel težave z levim kolenom, ki sem ga moral operirati. Pred EP v Splitu sem spet lahko začel trenirati, po njem pa so se spet pojavile težave na kolenu, le da na desnem, tako da sem moral operirati še njega. Približno dva tedna pred operacijo kolena pa sem si na treningu zlomil roko, sicer v dlani, zato sem moral najprej operirati dlan, nato pa še koleno, tako da je bilo kar pestro. Na koncu se je izšlo, da sem se vrnil ravno pred finalno serijo končnice državnega prvenstva, zdaj pa se počutim zelo dobro.«
To, da ste vaterpolist, ni nobeno presenečenje, saj je bil vaterpolist tudi vaš oče Primož, ki pa je večinoma igral v obdobju, ki je bilo za vaterpolo bolj ugodno, kot je bilo v zadnjih letih?
»Res je, oče je bil zelo dober igralec, eden boljših v Sloveniji, pa tudi vaterpolo je bil, vsaj kar se popularnosti tiče, na višji ravni. Še zlasti to velja za Kranj. Igrali so v močnejših ligah, tudi z reprezentanco so se redno uvrščali na EP. Lahko bi rekli, da je očetova generacija igrala, ko je bil vaterpolo na vrhuncu, zdaj pa je na moji generaciji, da se vrnemo tja, kjer je nekoč vaterpolo že bil.«
Ena večjih težav vaše generacije so težke tekme med sezono, morda še večja pa, da trenirate le enkrat dnevno, nekateri pa še toliko ne. Vemo pa, da se v vrhunskem športu brez treninga dvakrat dnevno skorajda ne da uspeti, toda po drugi strani si ne vi ne vaši soigralci tega ne morete privoščiti, ker hodite v šole, službe …
»Prepričan sem, da če bi fante vprašali, ali bi si želeli trenirati dvakrat dnevno, da bi bili vsi za in da bi se večina želela z vaterpolom ukvarjati profesionalno. Žal v Sloveniji teh finančnih sredstev ni, zato pač nekateri študiramo, drugi hodijo v službe in šele popoldne oziroma zvečer je čas za vaterpolo. To je pač ta trenutna realnost.«
Edini profesionalec v reprezentanci je Jaša Kadivec, ki je verjetno vzor za vas, mlajše vaterpoliste?
»Zagotovo! Jaša je že kot zelo mlad pokazal veliko talenta in šel zelo zgodaj v tujino. Pozneje se je za nekaj let prenehal ukvarjati z vaterpolom, toda z vztrajnostjo in ljubeznijo do njega se je vrnil nazaj in zdaj igra na Reki. V zadnjih letih sva bila veliko v kontaktu, saj je bil do odhoda na Reko v Kranju, zdaj pa sva skupaj v reprezentanci in lahko rečem, da je resnično vzornik za vse nas. Je primer pravega profesionalca, pravega športnika in od njega se lahko samo veliko naučimo.«
Ali imate sami tudi ambicije, da bi vaterpolsko kariero v bližnji prihodnosti nadaljevali v tujini?
»Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Trenutno mi je najbolj pomembno, da sem se vrnil v vaterpolske vode, uživam v igri, uživam s fanti, s katerimi igram, in če se bo ponudila kakšna priložnost, bom zagotovo razmislil o tem. Ambicije so še, za začetek pa bi bilo morda dobro, če bi spet ob Alpe Waterpolo ligi igrali tudi v regionalni ligi, ker bi bilo tako več možnosti, da nas vidijo močnejši klubi.«
FOTO: Tit Košir
