Dober glas seže v deveto vas, hripav pa še dlje

Grega Merlak je bil v svojih »zlatih časih« treniranja za Ljubljano Slovan praktično multipraktik; treniral in vzgajal jemlade vaterpoliste, jih vozil na trening tekme, se z njimizabaval, izdajal račune za vadnino in članarino, po vsakem treningu stremel, da so varno odšli domov in stal do zadnjega diha na parkirišču, dokler ni otroka prevzel zadnji starš, pa če je bil še tako utrujen ali imel zaradi izobraževanja natrpan urnik … pa še bi se našlo kakšno opravilo. Z njim se je pogovarjala Mojca Kirasič, koordinatorka ljubljanskega vaterpolskega kluba.

Grega, pogrešaš ta vrvež?

»Odločno ne, ne pogrešam vsakodnevnega vrveža, nenehnega zavezovanja kapic in neprestanega popravljanja vrvic na kopalkah, da ne bi trpel njihov ugled, kadar so izvlekli te vrvice in nemalokrat so jih (zato sem imel vedno pri roki varnostno sponko). Navezal sem se na fante, zato sem tudi toliko časa vztrajal kot trener, čeprav sem zelo težko v času izobraževanja in pisanja diplomske naloge usklajeval vse treninge, tekme in priprave. Vedno smo skupaj doživeli kaj novega, zato me je vse skupaj tako gnalo naprej.«

Kaj pa tekme na katerih so/ste tako srčno igrali, da si kot gledalec včasih dobil občutek, da boš z njimi skočil v bazen?

»Pogrešam tekme! Borbenost! To sem jim skušal v čim večji meri vcepiti in počasi so borbenost osvojili in jo kot ekipa velikokrat pokazali v igri. Včasih si moral imeti »jeklene« živce, toliko karakterjev na kupu, ampak skupaj smo marsikajdoživeli in dosegli. Najbolj sta mi v spominu ostali tekmi na Reki in v Kamniku, pa mednarodni turnir HaBaWaBa in še bi lahko našteval. Enostavno sem moral biti močnejši! In k temu je ogromno prispeval Aleksander Vujović, imel je poseben, zelo dober, pedagoški pristop. Skupaj nama je uspelo fante pripeljati do uspehov, ki so jih in ki jih žanjejo. Ponudila sva jim dobro osnovo za naprej.«

Po čem meniš, da se te z veseljem spomnijo, s čim si se jim najbolj vtisnil v spomin?

Skušal sem se z njimi tudi zabavati; kadar sem jih sam vozil na pripravljalne tekme, sem jim postavljal razna vprašanja, zagotovo se spomnijo Martina Krpana in soli, in kadar smo sevozili proti morju, smo vedno pobirali stave, kdor bo prvi videl morje in izrekel morje, bo moral vse povabiti na sladoled in še bi lahko našteval. Verjetno pa so imeli moji treningi primarsikom grenak priokus, saj jih nisem ‘šparal‘.«

V letošnji sezoni si se na kratko vrnil na treninge in spet »izginil«, vidim, da te vseeno nekaj vleče nazaj v ta raj?

»Rad treniram, in kadar imam čas in energijo, se še vedno udeležim treningov. Res pa je, da sem moral in moram tudi naprej v prvi vrsti poskrbeti za svojo eksistenco. Veliko delam v tujini in kadar se vrnem, se z veseljem udeležim treninga inklepeta s soigralci.«

Vedno si bil tudi poln nasvetov, kaj svetuješ za vnaprej našim članom, morda posebej nameniš besedo nekoč »svojim« varovancem?

»Zelo sem presenečen, ko danes vidim, da še vedno vztrajajo tisti, za katere sem menil, da bodo opustili vaterpolo in zelo ponosen, da ekipa ostaja med boljšimi in vlečejo verigo naprej. Naj vztrajajo še naprej in naj jih življenje, vaterpolo, popelje tudi v tujino. Brez strahu!«

Ob koncu šolskega leta si otroke rad nagradil – tiste z odličnimi spričevali in dodatnimi pohvalami z žogami, ostale s čim drugim, kar še vedno skrbno hranijo kot opazim izrazgovorov. In vedno o tebi spregovorijo z nekim žarom.

Kako priljubljen je bil Grega Merlak pri svojih nekdanjih varovancih in tudi starših, potrjujejo tudi njihove besede o njem.

Jošt Čarni: »Najbolj objektiven trener, ki sem ga imel. Grega in Aco Vujović sta me naučila veliko večino vsega, kar danes vem o vaterpolu in takega spoštovanja, ki ga je imel on do svojih igralcev (čeprav sem velikokrat plaval metulja), ni pokazal še noben trener, čeprav sem jih že nekaj zamenjal.«

Jakob Nik Penezič: »Pri Gregu so mi ostale v spominu predvsem njegove piramide (plavanje). Vedno nas je spodbujal k agresivni igri in da igramo zares kot moški. To nam je ostalo do danes. Takrat se nam je zdelo, da je bil prestrog, a ko sedaj gledamo za nazaj, se zavedamo, da je bil dober trener, dober igralec, in je dober človek.«

Martin Petković: »Od Gregovih treningov mi ni ostalo veliko v spominu. Spomnim se, da je bil strog in je želel disciplino, kar se mi zdi zelo dobro, saj nam je vsem veliko pomagal in preoblikoval naš odnos na treningih. V času njegovega treniranja smo se veliko naučili in naš uspeh danes je delno tudi njegov.«

Peter Kirasič: »Najbolj mi je kot pozitivno in negativno v spominu ostalo njegovo ‘dretje‘. Zelo uspešen učinek. Priporočam.«

Aleksandar Babić: »Grega je bil za moje pojme eden boljših trenerjev poleg Žurmana in Puša. Vedno je bil za hece in hvaležen sem mu, da imam dobre osnove vaterpola. V času njegovih treningov mi njegovi treningi niso bili najbolj všeč, zdaj pa jih iskreno pogrešam in bi želel, da nas zopet trenira. Najbolj mi bodo v spominu ostale vse priprave, ki smo jih skupaj preživeli, ker se je z nami veliko zabaval in pa to, da nas je klical fazančki.«

Branko Kirasič: »Grega je zelo dober trener. Ko je on glavni na bazenu, tam ni mehkužcev. Treningi so bili naporni, ampak smo vsi od njih odnesli veliko. Veliko se je jezil, ampak je za nas hotel samo dobro.«

Gal Karničar: »Pri Gregu sem si najbolj zapomnil njegovo strogo vzgojo na treningih. Kar se tiče igre, mi je bilo najbolj všeč učenje, kako igrati moško, zelo nas je spodbujal in žal mi je, da me je treniral zgolj dve leti.«

Anže Povhe: »Prav veliko se o Gregu ne spomnim, saj sem bil še otrok. Me je pa skupaj z Andražem Žurmanom uvedel v vaterpolo. Predstavila sta mi osnove in me navdušila nad vaterpolom. Ko pogledam mlajše selekcije našega kluba (U11-U13) dobivam občutek, da sem bil sam v njihovih letih bolj natreniran in smo kot ekipa bolje igrali. Mislim, da je Grega svoje trenersko delo dobro opravljal in ne bi imel nič proti njegovi vrnitvi v naš klub.«

Besedilo in foto: Mojca Kirasič

Miha Štamcar