Trdo agregatno stanje je zamenjal za tekoče
Nekdanji dolgoletni hokejski reprezentant, Jure Vnuk, ki je uspešno vodil tudi hokejiste Olimpije, je pred nekaj dnevi drsalke zamenjal za vaterpolsko kapico, led pa za vodo. Seveda to ne pomeni, da se bo mlajši od bratov Vnuk pri 48 letih resno ukvarjal z vaterpolom, obljublja pa, da bo v prihodnje bolj reden gost bazena na Kodeljevem. Tako v bazenu, seveda rekreativno, kot izven njega, ko bo med gledalci.
»Z vaterpolisti Ljubljane Slovana sem se spoznal, ko so prišli k meni v moj Studio Oxygen Station na Vodnikovi ulici in želel sem spoznati, kako bi jim lahko najbolj pomagal. Da bi bila lahko moja pomoč čim boljša, je dobro, da ga tudi preizkusim. Druga stvar pa je, da je v vaterpolu manj poškodb, zato je za športnike, kot sem jaz, in podobni, ki imamo težave s sklepi, idealen šport,« je svojo pot v vaterpolski svet pojasnil udeleženec petih hokejskih svetovnih prvenstev. Ob tem velja tudi omeniti, da je bil eden od pionirjev inline hokeja v Sloveniji.
In kakšna je bila njegova prva izkušnja z igranjem vaterpola?
»Lahko bi rekel, da zelo naporna. Prvič že zato, ker nisem navajen biti toliko časa v vodi, ob tem pa so me soigralci ‘porinili’ še na krilo, kjer je potrebno še več plavanja. Priznam, da sem se tudi malo čuval, ker nisem vedel, kaj me čaka, mislim pa, da bom naslednjič že bolj enakovreden drugim igralcem.«
Ali ste pred tem poznali vaterpolo?
»Iskreno povedano ne prav veliko. Vedel sem za Perico Bukića in tisto generacijo (smeh), kaj več pa ne. Sem si šel pa ob koncu leta ogledati finale pokala, kjer sem sedel s predsednikom Ljubljane Slovana, ki mi je med tekmo razložil pravila, tako da se z njim spoznavam.«
Čeprav gre na oko za različna športa, sta si s hokejem v nečem vseeno podobna, oba zahtevata veliko telesnih naporov?
»Da, res je. V obeh športih je veliko garanja, zanimivo pa je, da je prekršek sestavni del igre. Se pravi, dokler nasprotnik ne odda žoge, si ti lahko agresiven na njem, kar mi je bilo zanimivo. Ker tega nisem vedel, sem začel v obrambi zelo nežen, nisem vedel, ali se nasprotnika sploh lahko dotaknem, ko pa so mi fantje razložili, kako in kaj, je bilo čisto drugače. Tako da je v vodi kar velika borba.«
Dejali ste, da je bil prvi korak v spoznavanju vaterpola obisk ljubljanskih vaterpolistov v vašem Studiu Oxygen Station (www.studio-oxygen.com). S čim se pravzaprav ukvarjate?
»V bistvu se ukvarjam s kisikom, kar pomeni, da telo dodatno oskrbim z njim. Moja 20 minutna seansa odtehta tri enourne seanse v hiperbarični komori. Krvna plazma se ti obogati s kisikom, kar ti pomaga pri športnih dejavnostih. S tem imaš več moči, seveda ni doping, tako da se to lahko uporablja in je popolnoma naravna zadeva. Priporočljiva je za vse športnike, s katerimi sem tudi začel, nato pa sem imeli veliko post covidnih rehabilitacij, ko so imeli ljudje respiratorne težave. Takrat sem jim pomagal in so se zelo hitro vrnili v normalno stanje.«
Ali kaj pogrešate hokej?
»Lahko rečem, da ga dnevno spremljam in sem z dogajanjem v njem na tekočem, tako da lahko rečem, da sem kot spremljevalec hokeja še vedno precej vpleten. Dobivam tudi vabila, da bi treniral mlajše kategorije, vendar sem dal za zdaj to na stranski tir, ker imam s studiom veliko dela. V največje zadovoljstvo mi je, ko je stranka resnično zadovoljna in to mi veliko pomeni.«
