Pot sedmih samurajev v režiji Savića in njegovih predhodnikov

Ne govorimo o slavnem filmu iz leta 1954, pač pa o sedmih legendah vaterpola, ki so svoje bogate kariere končali na Japonskem v domovini samurajev. Junaki te zgodbe so Filip Filipović, Andrija Prlainović, Duško Pijetlović, Milan Aleksić, Gojko Pijetlović, Stefan Mitrović in Branislav Mitrović. Njihova zlata pot se je končala z olimpijskim naslovom osvojenim v Tokiu.

Zgodba o zlati generaciji se začne sredi prvega desetletja tega stoletja.

Kapetan Filip Filipović je imel od vseh sedmih igralcev najdaljšo kariero v reprezentanci. Za Srbijo in Črno goro je debitiral pri 16 letih. Filipović je bil na seznamu leta 2003 na evropskem prvenstvu, vendar na tem turnirju ni igral. Glavni trener SČG Nenad Manojlović je Filipovića zaradi prizadevnega dela med pripravami povabil v ekipo. Kljub temu je bil med 15 igralci, ki so na prvenstvu v Kranju prejeli zlato medaljo. Takrat so imeli glavni trenerji možnost priti na tekmovanja LEN s seznamom 15 igralcev in jih izbrati 13 pred vsako tekmo.

Filipović, Duško Pijetlović in Andrija Prlainović so leta 2005 s Srbijo in Črno goro osvojili svetovno ligo, vendar se je zlata generacija začela graditi šele leta 2006 po razhodu Srbije in Črne gore. Pred tem prvenstvom je bila ekipa Srbije in Črne gore sestavljena le iz srbskih igralcev, vendar so kljub temu osvojili svetovno ligo, seveda s tudi omenjenimi tremi samuraji.


Filip Filipović / Foto: Laszlo Balogh/Total Waterpolo

Prelomnica po olimpijskih igrah v Pekingu

Duško Pijetlović, Andrija Prlainović in FIlip Filipović so na olimpijskih igrah leta 2008 debitirali. Bronasta medalja, ki jo je Srbija dosegla v Pekingu, je bila prelomna. Po olimpijskih igrah v Pekingu se je iz reprezentance upokojilo več srbskih vaterpolskih legend, kot so Vladimir Vujasinović, Dejan Savić, Denis Šefik, Aleksandar Cirić, Aleksandar Šapić. Danilo Ikodinović je moral zaradi poškodb v prometni nesreči prekiniti kariero.

Naslednje leto so trije “samuraji” skupaj z malo starejšimi Vanjo Udovičičem, Slobodanom Nikićem, Živkom Gocićem, Slobodanom Sorojem itd. postali ključni igralci nove srbske reprezentance.

Po omenjenih odhodih so trije novi “samuraji” Gojko Pijetlović, Stefan Mitrović in Milan Aleksić postali redni člani srbske reprezentance, ki jo je vodil Dejan Udovičić. V sezoni 2008/2009 so trije igrali za Partizan, Filipović, Prlainović in Pijetlović. Skupaj so bili skozi vse sezone klubov in reprezentanc, kar je bil eden ključnih dejavnikov pri razvoju nove srbske zasedbe. Za Partizan je igral tudi Branislav Mitrović, ki pa si vseeno ni zagotovil mesta v reprezentanci.

Prvi veliki izpit za novo generacijo je bilo svetovno prvenstvo leta 2009 v Rimu. Mnogi so na tem turnirju menili, da je Srbija slaba ekipa, saj je zaključilo več legend. Toda po slabem začetku v skupinskem delu je Srbija igrala vse bolje. Presenetili so številne favorite in v Rimu osvojili zlato medaljo, v finalu so po petmetrovkah premagali Španijo. Zanimivo je, da je Srbija skoraj ves turnir igrala s krajšo klopjo. Stefan Mitrović je zbolel po prvi tekmi. Zaradi tega je imela Srbija na preostalih tekmah le 12 igralcev. Ta sklop okoliščin jim je morda pomagal 12 let kasneje. Vse ekipe so imele na olimpijskem turnirju v Tokiu na razpolago po 12 igralcev za vsako tekmo.


Andrija Prlainović and Duško Pijetlović / Foto by Marcel ter Bals/Orange Pictures

Prihodnje leto je Srbija osvojila zlato v svetovni ligi (kot običajno) in bron na evropskem prvenstvu. Leta 2011 so Srbi po osvojitvi zlata v svetovni ligi zasedli 2. mesto na svetovnem prvenstvu.

Zgodba o “sedmih samurajih” korak za korakom prihaja v novo olimpijsko leto. Leta 2012 je za reprezentanco debitiral vratar Branislav Mitrović. Že prej je igral v svetovni ligi in na sredozemskih igrah, vendar je bil njegov veliki prvenec na velikih tekmovanjih prav evropsko prvenstvo leta 2012 v Eindhovnu. Dolgo je čakal, da si zagotovi mesto v reprezentanci, kjer je bila konkurenca za kapici s številkama 1 in 13 v srbski ekipi močna. Pred ECH 2012 je Mitrović zamenjal Gojka Pijetloviča, s Filipovičem pa so Duško Pijetlović, Prlainović, Aleksić in Stefan Mitrović v Eindhovnu osvojili naslov evropskega prvaka.

Srbija je svojo bero olimpijskih medalj nadaljevala z bronom v Londonu. Šest od sedmih samurajev je v prestolnici Velike Britanije doseglo tretjo stopničko. V ekipo se je vrnil Gojko Pijetlović, medtem ko je Branislav Mitrović ostal doma.

Neuspeh leta 2013 in začetek prevlade

Slobodan Soro, dolgoletni srbski prvi vratar, se je po Londonu umaknil iz reprezentance. Od takrat sta Gojko Pijetlović in Branislav Mitrović postala prva dva vratarja reprezentance. Od leta 2013 je bilo tako vseh sedem samurajev skupaj.

Druga pomembna stvar se je zgodila v začetku leta 2013, ki je Dejan Savić postal glavni trener Srbije.

Svetovno prvenstvo 2013 je bilo prvo veliko tekmovanje, ko je bilo vseh sedem samurajev skupaj v ekipi. Srbija je na WCH v Barceloni dosegla sedmo mesto, kar je bilo precejšnje razočaranje. Saviću ni uspelo opraviti prvega velikega preizkusa v vlogi glavnega trenerja reprezentance, vendar ga kljub temu niso odpustili. Srbska vaterpolska zveza mu je dala novo priložnost. Izkazalo se je, da je bila to prava poteza.

Srbija je na kontinentalnem prvenstvu leta 2014 v Budimpešti osvojila evropski naslov in v finalu premagala Madžarsko. To je bil začetek srbske prevlade. Od leta 2014 do 2016 so Srbi na vsakem velikem tekmovanju osvojili zlato medaljo. V teh treh letih so utrpeli le nekaj porazov. Olimpijsko zlato v Riu leta 2016 je prišlo kot velikanska krona velike generacije. Srbija je z osvajanjem zlata v Braziliji imela naslove na vseh vaterpolskih tekmovanjih hkrati: olimpijskih igrah, svetovnem prvenstvu, evropskem prvenstvu, svetovnem pokalu in svetovni ligi.

Od Ria do Tokia


Rio and Tokyo / Foto: Olympic Committee of Serbia

V letih, ki so sledila po Riu, je Srbija še naprej osvajala medalje. Med letoma 2014 in 2016 ni prevladovala, vendar so Srbi nato leta 2018 ubranili naslov evropskega prvaka (to je bilo 4. evropsko zlato zapored), bogati zakladnici so dodali več zlatih medalj iz svetovne lige itd.

Noben od samurajev ni igral na svetovnem prvenstvu 2019, saj je Savić dal priložnost svojim naslednikom. Srbija je s pomlajeno ekipo igrala na svetovnem prvenstvu v Gwangjuju.

Sedem junakov te zgodbe se je ponovno zbralo za evropsko prvenstvo 2020, vendar Srbiji na tem turnirju ni uspelo priti do polfinala. Ni se uvrstila niti v superfinale svetovne lige 2020 (ki je potekal leta 2021).

Tako Srbi niso bili veliki favoriti za naslov v Tokiu. Ko je Savić razglasil ekipo, je bilo o možnostih Srbije v Tokiu veliko različnih mnenj. Nekateri so rekli: “Srbija ima prestaro ekipo. Ne morejo osvojiti medalje.” Vendar to ni bilo mnenje večine. Srbija je veljala za kandidatko za odličja na verjetno najbolj izenačenem in vznemirljivem olimpijskem turnirju v vaterpolu v zgodovini.

Pred odhodom na Japonsko so srbski igralci in trenerji govorili bolj ali manj enako: »Ni ključno, katero mesto v skupini osvojimo. Naš prvi cilj je uvrstitev v četrtfinale.”

Dejansko so imeli enak recept za zlato kot v Riu leta 2016. V skupini so imeli vzpone in padce, na najpomembnejših tekmah – v izločilnhi bojih pa so se pokazali v najboljši luči. Najprej so v četrtfinalu premagali Italijo. Nato so po izjemnem povratku v epski bitki v polfinalu izločili Španijo in končali zmagovit niz Španije v tekmah proti Srbiji.

Zadnji nasprotnik je bila Grčija, ki je v Tokiu igrala odlično. Grki so s svojo predstavo v zadnji tekmi dokazali, da so si zaslužili medaljo. Toda Srbi so bili močnejši. “Sedem samurajev” se je od reprezentance poslovilo na najboljši možen način – z zlato medaljo na najpomembnejšem športnem tekmovanju.

To je bil čustven konec sedmih velikih. Mnogi od sedmih so v solzah zapustili bazen vaterpolo centra Tatsumi v Tokiu. Samuraji so se poslovili od selektorj Dejana Savića in reprezentance s petjem priljubljene srbske pesmi “A sad Adio” (Čas je za slovo).

Toda “Sedem samurajev” še vedno ni reklo svoje zadnje. Vsi igrajo v kakovostnih klubih. V naslednjih nekaj sezonah bodo imeli priložnost dodati nove trofeje v svojo bogato zakladnico.

Vir: total-waterpolo
Fotografija Marcel ter Bals/Oragne Pictures

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja