Martin Puš: Z veseljem sem se odzval vabilu selektorja Štromajerja
Izkušeni, 33-letni Martin Puš, vaterpolist Slovana Ljubljane, je bil na nedavnih evropskih kvalifikacijah v Kranju za uvrstitev na evropsko prvenstvo, kapetan slovenske izbrane vrste. Ravno, ko je prihajal v svoja najboljša igralska leta, je prišlo do osemletnega reprezentančnega »mrka«, zato se je še toliko bolj z veseljem odzval vabilu selektorja Krištofa Štromajerja, da pomaga pomlajeni slovenski izbrani vrsti ob njeni vrnitvi na mednarodno sceno.
Z Matejem Nastranom in Jašo Kadivcem ste bili edini, ki ste pred evropskimi kvalifikacijami v Kranju že igrali za slovensko reprezentanco. Iskreno, ali ste recimo še lani, predlani verjeli, da boste še kdaj nastopili za slovensko reprezentanco?
»Mislim, da imate prav in da smo z Matejem in Jašo edini, ki smo imeli priložnost igrati za člansko reprezentanco, potem pa je ta zgodba za osem let zaključila. Po pravici povedano sem reprezentančne nastope že odpisal, zato sem bil, ko se je vodstvo zveze odločilo, da ponovno sestavi člansko reprezentanco, zelo vesel in posledično sem se tudi z veseljem odzval vabilu selektorja Štromajerja za igranje v njej. Zagotovo smo tudi mi trije dodatno pripomogli k rezultatom s svojimi izkušnjami in vsi trije smo zelo zadovoljni, da se je ta zgodba spet začela.«
Do osemletnega reprezentančnega »mrka« je prišlo ravno v obdobju, ko ste prihajali v svoja najboljša vaterpolska leta, kar seveda ne pomeni, da ste zdaj kaj slabši, kot ste bili takrat. Ampak verjetno je bila motivacija za igranje vaterpola vendarle nekoliko manjša, saj je za vsakega igralca eden od ciljev v njegovi igralski karieri prav igranja za reprezentanco?
»Mislim, da igralec svoj najboljši vaterpolo igra med 25 in 33 letom, to pa so bila ravno leta, ko ni bilo reprezentančnih nastopov. Res je, da sem pri 25 letih svojo, recimo ji, profesionalno vaterpolsko pot končal, sem pa bil seveda še vedno aktiven v klubu. Zagotovo je vsakemu športniku želja igrati za svojo državo, sploh v našem športu, ko klubi svojim igralcem ne morejo ponuditi nekih profesionalnih pogodb. Težko je, če ni denarja, od igralcev zahtevati profesionalni odnos, toda če je vsaj reprezentanca, je to lahko motiv zanje in potem ravno s tem igralce zadržimo v vaterpolu nekaj let dlje. Moramo vedeti, da je v teh osmih letih, ko ni bilo reprezentance, z igranjem vaterpola prenehalo veliko perspektivnih igralcev in tudi zato je reprezentanca za vaterpolo toliko bolj pomembna. Ko je ni bilo, so igralci z vaterpolom prenehali pri 24, 25 letih, se pravi v letih, ko bi morali začeti igrati svoj najboljši vaterpolo.«
Na kvalifikacijskem turnirju ste naredili to, kar ste morali narediti. Premagali ste Belgijo in Švico, pričakovano pa so bili boljši od vas Nemci in Francozi, ki v zadnjih letih veliko vlagajo v vaterpolo.
»Mislim, da smo več kot korektno oddelali ta turnir. Premagali smo reprezentanci, ki smo ju morali in to kljub temu, da osem let ni bilo reprezentančnih akcij. To pomeni, da se je v tem času v klubih vseeno delalo dobro in da je tradicija vaterpola v Sloveniji še vedno močnejša kot v Belgiji in Švici. Posledično imamo igralci v Sloveniji še vedno boljše trenerje od njih in da bolje delamo. Imeli smo veliko željo, da ti dve tekmi dobimo in to je bil naš osnovni cilj. Zavedati pa se moramo, da sta nemška in francoska ekipa profesionalni. Njihovi igralci ves dan razmišljajo le o vaterpolu, na dan naredi pet ur treninga, medtem ko slovenski igralci naredijo pet, šest ur tedensko in že tu je velika razlika med našo in njihovima ekipama. Mislim, da nam nihče ne more zameriti teh dveh porazov in da smo proti obema, navkljub visokim porazom, prikazali korektno igro.«
Kaj narediti, da bi se približali reprezentancam kot sta nemška in francoska?
»Preprosto, trenirati dvakrat dnevno, tega pa ne moremo, dokler ne bo profesionalizma. Morda se lahko za to odloči kakšen klub, kot se je že včasih, vendar je to vse povezano z denarjem. V vseh teh boljših reprezentancah igralci že pri 18 letih, nekje že prej, začnejo trenirati dvakrat dnevno. Žal pri nas igralcem tega ne moremo ponuditi, tako da so že do 20 leta toliko v zaostanku, da jih je težko uloviti. Skratka, če bi želeli še kdajkoli priti na to raven, bo to nujno ali pa če bi toliko motivirali igralce, da bi jih nekaj odšlo igrati v tujino in da bi tam začeli neko profesionalno pot. S tem bi iz teh igralcev dobili jedro reprezentance in šele potem bi lahko približno prišli zraven najboljših. Brez tega pa se v nekaj letih naredi takšna razlika, da nikoli več ne prideš zraven.«
Dotakniti se morava še državnega prvenstva. V njem je veliko mladih igralcev, pa tudi veliko zelo izkušenih, starih 30 in več let, vmes pa jih skoraj ni. Drugo, kar me zanima pa je, ali je v državnem prvenstvu dovolj tekem?
»Dejstvo je, da tekem na članski ravni res ni veliko, vendar se moramo zavedati, da je vse skupaj na amaterski ravni. Večina igralcev je ali v šolah ali pa v službah, tako da jim vaterpolo predstavlja dodatek zase, tako da bi težko naredili takšen sistem, da bi bilo 30, 40 tekem v sezoni. V bistvu niti nimamo toliko ekip, da pa bi igrali štirikrožni sistem kot včasih, je pa vse skupaj lahko tudi dolgočasno. Kot slišim, obstajajo pogovori, da bi povabili še avstrijske klube, kar morda ne bi bilo slabo. Če bi v rednem delu državnega prvenstva prišli do okoli 20 tekem, bi bilo to v teh razmerah idealno.«
Več tekem imajo mladinci, ki ob tekmah v svojih članskih ekipah, igrajo še za mladinsko reprezentanco, ki igra pod imenom Gorica, tu pa so še tekmovanja v mladinski konkurenci?
»To je tudi bil glavni cilj zveze, da se tem mlajšim igralcem omogoči, da igrajo več tekem. To so naredili ravno z ekipo Gorice, in če k temu dodamo še druge tekme, ki jih imajo v sezoni, se jim na koncu vendarle nabere kar nekaj tekem. Mislim, da je to za slovenske razmere to zelo dober sistem in na temu je treba graditi naprej. Če bodo ti igralci motivirani za delo tudi naprej, bi potem lahko tudi v članski konkurenci postopoma povečevali število tekem.«
Za konec pa še nekaj besed o vašem klubu. Začetek državnega prvenstva ni bil najboljši, saj ste izgubili z obema neposrednima konkurentoma za drugo mesto po rednem delu tekmovanja. Se pravi, da popravnega izpita za vas ni več?
»V začetku sezone smo imeli jasen cilj, se pravi biti boljši, kot smo bili lani, kar je pomenilo, da pridemo v finale končnice. Začeli nismo dobro, ampak se ne predajamo, cilj ostaja isti, morda nam je tudi koristil ta reprezentančni premor, da smo se zbrali in uredili svoje vrste. Na vsaki tekmi bomo dali vse od sebe, da pridemo do svojega cilja, nimamo pa več možnosti za napake, vendar se, kot rečeno, ne predajamo.«
Naslovnica – kapetan Martin Puš v duelu s Francozom Crousillat Ugom / foto Aleksander Sokler
