Pogled s tribune: konec španskega čakanja, madžarski šov in nepremagljive Američanke
V nedeljo je padel zastor nad svetovnim prvenstvom v vodnih športih, ki je potekalo v madžarski prestolnici, vaterpolski turnir pa še v nekaterih drugih mestih. Na eni strani smo videli razočaranje domače publike nad moško ekipo, ki je s sedmim mestom zabeležila svojo drugo najslabšo uvrstitev v zgodovini, so pa Madžare mnogo bolj navdušila dekleta, ki so po izjemni borbi z Američankami na koncu prišla do srebra.
Madžarska prestolnica je bila v zadnjih dveh tednih prizorišče bojev za kolajne v plavanju, skokih v vodo, umetnostnem plavanju, daljinskem plavanju in seveda tistem, kar nas najbolj zanima – vaterpolu. Naslova prvaka so se veselile Američanke in pa Španci. In če so prve že nekaj časa stalnica na vrhu velikih tekmovanj, so se varovanci Davida Martina na prestol kateregakoli prvenstva zavihteli po dolgih 21 letih, ko so bili, prav tako kot tokrat, najboljši na svetu.
V dveh finalnih dneh, ko sem bil tudi sam v Budimpešti, sem si ogledal srečanji za peto in prvo mesto na moškem turnirju v živo, ženski finale pa prek malega ekrana. Budimpešta, ki sicer slovi kot izredno zanimivo turistično mesto je privabila navijače z vsega sveta. Tako se je na tribunah dalo zaslediti tako navijače evropskih držav, ki prednjačijo v tem športu, manjkali pa niso niti Američani, kot tudi ne denimo Avstralci, Japonci in še kateri drugi ljubitelji najstarejšega ekipnega olimpijskega športa.
Sobota je bila rezervirana za ženski boj za kolajne. Ta dan Margaretinega otoka nisem obiskal, tako da nisem obiskal, tako da nisem imel pravega vpogleda v dejansko vzdušje na prizorišču. A tudi televizijski prenos finale je pokazal, kako Madžari živijo za ta šport. Najbolje vse skupaj opišejo besede selektorja ženske reprezentance Adama Kirkoriana, ki je po finalu dejal, da je seveda pričakoval težko tekmo, da je dekleta pripravil na vse, a na tako vzdušje, kot ga je pripravilo nekaj manj kot 7000 navijačev jih pač ni mogel. Vseeno je Američankam kljub bučni podpori za domačo zasedbo s tribun uspelo ubraniti naslov prvakinj.
Nedelja na Margaretinem otoku
Dan kasneje, torej v nedeljo, pa sem se že dokaj zgodaj odpravil na Margitsziget, kot se otok sredi Donave imenuje. Če je bilo okoli enajste dopoldan še dokaj mirno, pa se je nekaj pred prvo popoldan otok začel spreminjati v navijaško cono. Kljub temu, da so ljubljenci domačega občinstva igrali le za sedmo mesto, je srečanje pospremila velika množica. Tekmi za tretje in kasneje za peto mesto nista bili tako polno zasedeni, saj je bilo v Budimpešti “prijetnih” 34 stopinj že v senci, ki pa je na montažnih tribunah bazena Alfred Hajos seveda ni bilo zaznati.
Pravo dogajanje pa se je začelo pred večernim srečanjem, finalom, spopadom Italije in Španije. Vprašanje je bilo, ali bo tudi Italjianom uspelo isto kot Američankam, ali pa bo Španija končno dočakala zlato. Šov, na katerem sta pravico delila Grk Stavridis in naš Boris Margeta, se je začel po španskih notah, saj so Felipe Perrone in druščina že do polčasa odšli na plus tri. To prednost so držali še nekaj časa, nato pa dva dogodka, ki sta prelomila finalno srečanje, ne pa tudi odločila. Najprej menjava v vratih Italije, nato pa še napaka španske klopi pri pritisku gumba za minuto odmora. Branilci naslova so dobili krila, Španci pa so postali nervozni. Zajadrali so v nevarne vode in izgledalo je, da bo “7bello” obrnil potek srečanja, a na špansko srečo se je srečanje prevesilo v loterijo petmetrovk. Tragični junak loterije je bil Giacommo Cannella, saj je zapravil obe najstrožji kazni. Na tribunah se je začelo slavje navijačev ekipe, ki je nastopala v modro-rdečih kapicah, naši zahodni sosedje, ki so imeli več privržencev na tribunah, pa so se tokrat morali zadovoljiti s srebrom.
Izjemen vaterpolski šov ni izostal kljub menjavam generacij v številnih moštvih. Še enkrat več so navdušili Japonci in le še vprašanje časa je, kdaj se bodo prebili v top osem na enem izmed omenjenih turnirjev. Tam so, kot je to že stalnica, prevladovale evropske reprezentance, izjema je bila zgolj ekipa ZDA.
Nekatera izmed moštev že kmalu čaka finalni turnir svetovne lige, evropske reprezentance pa tudi EP v Splitu, kamor odhajamo tudi mi. Sedaj, ko je SP končano, je jasno, da nas v skupini čakata dva ranjena leva, ki se nista vključila v boj za medalje v Budimpešti. A obenem je to izjemna priložnost za našo ekipo, ki se tja opravlja neobremenjeno, z željo po vrnitvi na vaterpolski zemljevid ter željo po dokazovanju in merjenju z najboljšimi.
