Gal Karničar: S svojo najboljšo igro lahko premagamo Azerbajdžan
Izbranci Nikole Hajdina so že testirali bazen v Volosu, za njimi pa je tudi uradna otvoritev svetovnega prvenstva. Prvega za katerokoli slovensko vaterpolsko reprezentanco. Danes imajo slovenski kadeti (U-16) prost dan, ki ga bodo izkoristili še za en trening, ogledali so si tudi tekmo med Azerbajdžanom in Hrvaško, v ponedeljek pa kapetana ekipe, Gala Karničarja, dijaka ljubljanske srednje ekonomske šole in soigralce ob 17. uri čaka obračun z Azerbajdžanci.
Gal, si kapetan generacije, ki na novo piše slovensko vaterpolsko zgodovino. Ali si fantje sploh zavedate, kaj vas čaka v Grčiji?
»To se sprašujemo čez celotno poletje. Za vse nas bo to nekaj novega, nova izkušnja in vprašanje je, ali se bo še kdaj ponovila. V veliko čast nam je, da smo prva slovenska vaterpolska ekipa, ki bo igrala na svetovnem prvenstvu.«
Na SP st se pripravljali praktično vse poletje, ste dobro pripravljeni?
»Veliko časa smo posvetili temu, da bi čim bolje pripravljeni dočakali svetovno prvenstvo. Mislim, da smo v svoji nameri uspeli, najbolj pomembno pa bo, da bomo v Volosu vse tekme odigrali stoodstotno. Če bo tako, lahko uresničimo svoje cilje.«
Ob Kranju, ki je bil vaša glavna baza, ste bili tudi na pripravah v Opatiji, Banja Luki in na koncu tudi v Budvi, videli pa ste tudi, kakšne pogoje imajo najboljše reprezentance na svetu. V čem je recimo prednost Hrvatov in Črnogorcev?
»V prvi vrsti to, da več trenirajo od nas. Že v naši starostni kategoriji trenirajo dvakrat dnevno, tega pri nas ni, telesno so močnejši od nas, so pa njihovi trenerji veliko strožji od naših in če naredijo kakšno napako, so zelo glasni.«
Vaše igre na pripravljalnih tekmah so bile zelo spodbudne. V čem bi bila lahko vaša največja moč?
»Mislim, da smo res igrali dobro in tudi sam sem bil zadovoljen, kako smo igrali. Naša moč bi lahko bila s streli od daleč, ker imamo dobre »šuterje« ali pa podaja na dva metra, kjer imamo zelo dobrega centra. Ampak zame bo najbolj pomembno, kako bomo igrali v obrambi. Osebno raje vidim, da ne dobimo gola, kot da ga damo, si pa oba z Borom želiva, da nama bodo pri tem pomagali tudi soigralci.«
Že prva tekma bo za vas najbolj pomembna, kar pa verjetno ne pomeni, da se boste predali Hrvatom. Že kaj poznate Azerbajdžan?
»Iskreno povedano sploh nisem vedel, da ima tudi Azerbajdžan vaterpolo ekipo. Neke podatke sem o njih sem iskal tudi po Googlu, vendar nisem bil ravno uspešen. Naša prednost bi lahko bila, da jih bomo videli igrati proti Hrvaški, v vsakem primeru pa smo tej tekmi vse podredili. Naša velika želja je, da se uvrstimo v osmino finala, in če pokažemo svojo najboljšo igro, lahko premagamo Azerbajdžan. Mislim pa, da lahko enakovredno igramo tudi s Hrvati, saj je igrišče manjše kot običajno, igra pa se 4 x 6 minut, tako da imamo več možnosti za enakovredno igro.«
Koliko dodatnega elana pa ti je dalo to svetovno prvenstvo, ob tem, da imamo zdaj spet tudi člansko reprezentanco, ki bo v prihodnjih dneh igrala na evropskem prvenstvu?
»Zelo rad igram vaterpolo in že kvalifikacije na EP na Malti so bile zame dobra izkušnja in dodatni motiv, vse to, kar se dogaja zdaj, pa še toliko bolj.«
V minuli sezoni si za svoj klub Ljubljano Slovan branil tudi že na članskih tekmah v državnem prvenstvu?
»Da, res je, je pa velika razlika braniti pri članih ali pri kadetih. Streli so veliko močnejši, je pa res, da je golman vedno odvisen od obrambe.«
Kaj bi si želel, da bi se spremenilo v vaterpolu?
»V sami igri v bistvu nič, bi si pa želel, da bi postal vaterpolo tudi pri nas bolj prepoznaven šport, da bi dobil več pozornosti, pa da bi tudi mi imeli treninge dvakrat dnevno. V prihodnosti bi si želel postati profesionalec, to je moj velik motiv.«
Kaj je tebe pripeljalo v vaterpolo sploh zato, ker ko si začenja, ni bilo članske reprezentance?
»Pred mano je treniral že brat, ki je dve leti starejši, je pa pred temi leti že nehal. Ko sem hodil gledati njegove tekme, me je bilo strah, ker je bilo v bazenu zelo glasno, toda v četrtem razredu sem moral začeti nekaj trenirati. Odločil sem se za vaterpolo, kjer so me dobro sprejeli in še vedno je tako.«
FOTO: Aleksander Sokler
