Boris Margeta o minulem EP, reprezentacah in o vizijah za naprej
Na minulem 35. evropskem prvenstvu v vaterpolu, ki se je odvijalo v Splitu, smo imeli poleg delegata Matjaža Rakovca svojega predstavnika tudi v sodniških vrstah. Po mnenju mnogih Boris Margeta velja za najboljšega sodnika na svetu. Je predsednik svetovne sodniške organizacije, na EP je vodil sodniško ekipo. Vedno zanimiv sogovornik je spregovoril o minulem EP, o reprezentančnih akcijah in o viziji za naprej.
Kaj osebno za vas pomeni nastop na EP in kaj za slovenski vaterpolo?
Nastop na EP je seveda cilj vsakega igralca, številnih delavcev v športu, trenerjev, sodnikov … vsaj tako bi moralo biti. V članski kategoriji je to še toliko težje, saj živimo v okolju, kjer so najboljše vaterpolske reprezentance na svetu. Največji pomen, ki ga vidim, je ta, da mladi igralci lahko spremljajo nastope članske izbrane vrste po televiziji in tako dobijo dodatno motivacijo, vizijo in cilj za nadaljevanje športne poti. Težko je namreč trenirati dan za dnem brez neke otipljive prihodnosti. Verjamem, da je tudi našim fantom ogromno pomenilo poslušati našo himno, se prijeti za srce in uživati vsak trenutek. Prvič igrati v tako veliki areni, imeti možnost ogleda tekem pred polnimi tribunami in še nastopati za našo državo ter se zanjo boriti. Pomenov je še več, nenazadnje so nastopi pomembni tudi za klube. Nastop na EP bo vaterpolo uvrščal višje v športnih kategorijah, kar bo klubom olajšajo pridobivanje sredstev, jim omogočilo več ur treninga v bazenu, privabilo nove podpornike.
Pomemben je tudi ugled same zveze, saj so bili naši fantje vzorni tako po obnašanju kot tudi glede same organiziranosti. Vse to nam bo tudi koristilo, ko bomo skušali lobirati pri evropski plavalni zvezi (LEN) za pridobitev kvalifikacij v vseh kategorijah. Osebno sem bil seveda ponosen, saj končno nisem bil nevtralen sodnik [smeh]. Seveda pa je treba zgodbo nadaljevati in jo nadgraditi.
Kot sem že omenil, sem na naše fante in strokovno vodstvo ponosen. V okviru svojih zmožnosti so opravili veliko delo.
Ali je bila katera od reprezentanc premagljiva?
Absolutno. Kako to narediti, bo povedala stroka, sam nisem pristojen za strokovne ocene naših tekem. Bi pa omenil, da bi si želel boljše povezave med klubi in strokovnim vodstvom, saj igralce oblikujejo in trenirajo klubi in ne zveza, ki je pri nas priročen izgovor za vse težave. Prav gotovo bo tudi “Alpe waterpolo league” (AWL) pripomogla k izkušnjam, saj se igra po turnirskem sistemu, enako kot vsa večja mednarodna tekmovanja. Mislim, da smo v tem načinu tekmovanja precej neizkušeni. Glede na to, da nimamo velikega števila vaterpolistov, vidim najboljši model kot ga imajo v Gruziji ali na Slovaškem, kjer reprezentanci igrata pod okriljem kluba, ki tekmujeta v okviru mednarodnih klubskih tekmovanj. Reprezentanca se tako uigra in skrbi za potrebno kemijo in pripravljenost med igralci.
Kako ocenjujete organizacijo EP?
Prepričan sem, da je Split postavil nov mejnik pri organizaciji tovrstnih dogodkov. Pred njim Beograd in zdaj Split sta dokazala, da se lahko in mora vaterpolo igrati pred desettisoč in več gledalci. Tako kot se ostali športi selijo v arene, je to uspelo tudi Hrvatom. Le predstavljam si lahko, koliko truda in ljudi je bilo potrebno, da tak dogodek mine brez večjih težav. Organizacijo ocenjujem z odlično pet!
Glede na to, da ste v predsedstvu zveze, kaj vse bo treba storiti, da bo reprezentančni pogon deloval nemoteno?
Vprašanje je napačno. Ravno tu vidim največjo težavo slovenskega vaterpola. Boljše bi se bilo vprašati, kaj vse moramo mi vsi skupaj storiti za zagotovitev reprezentančnih programov – predsedstvo je le servis klubov. Zveza smo društva, klubi, trenerji, sodniki, igralci, vi novinarji, fotografi, portal vaterpolo.info, starši vaterpolistov, sponzorji in donatorji … Vesel sem, ko klubski trenerji prepoznajo pomembnost reprezentančnih akcij, na spoštljiv način sodelujejo s selektorji, vzpostavljajo pogoje in odnose za napredek igralcev. Veseli me, ko se skupaj trudimo igralci, starši, trenerji, sodniki in člani predsedstva. Le s skupnimi močmi vseh, ki vidijo korak dlje od domačega kluba, lahko zagotovimo nadaljnjo rast in udeležbo vseh reprezentančnih selekcij na mednarodnem prizorišču. V zvezi s predsedstvom mislim, da smo se letos resnično potrudili in bi se ob tej priložnosti zahvalil obema članoma Boštjanu Tušarju in Mihu Čarniju za spoštljiv odnos in dobro sodelovanje. Svetovno prvenstvo za U16 v grškem Volosu, evropsko člansko prvenstvo v Splitu, kvalifikacije mladincev … na kratko po dolgih, dolgih letih so spet začele delovati vse reprezentančne selekcije. Seveda vsega tega ne bi bilo moč izpeljati brez pomoči nekaterih klubov, posameznikov, staršev igralcev. Težko bo ponoviti tako polno sezono, ki pa je brez dvoma navdušila naše igralce.
Kaj zveza načrtuje v prihodnosti?
Ker se vsi še vedno učimo, smo tudi v predsedstvu spoznali, da potrebujemo pomoč. Zato bi bil po mojem mnenju prvi koraki, če bomo na prihajajoči skupščini dobili podporo, postavitev direktorjev reprezentanc, sekretarja, razširitev predsedstva, ter sestanek s strokovnim vodstvom in strokovnemu svetu, zagon AWL tekmovanja, ki nas bo malo razbremenila zasičenosti in osvežila naša tekmovanja.
Utrinki iz EP Aleksander Sokler
